Kot lastniki mačk se pogosto spopadamo z vprašanji o zdravju naših ljubljenčkov. Dve izmed bolezni, o katerih se v veterinarskih krogih pogosto govori, sta mačja levkoza (FeLV) in mačji virus imunske pomanjkljivosti (FIV). Obe sta kronični virusni bolezni, ki lahko resno vplivata na kakovost življenja mačke, zato je razumevanje njunih značilnosti ključnega pomena za vsakogar, ki želi svoji mački omogočiti dolgo in zdravo življenje.
Virus mačje levkoze je zelo nalezljiv virus, ki povzroča zmanjšanje imunskega odziva pri mačkah, zaradi česar so te bolj dovzetne za sekundarne okužbe in raka, zlasti limfome. Virus se prenaša predvsem prek tesnega stika med mačkami, na primer s slino, urinom, blatom ali preko okužene matere. Zato so najbolj ogrožene mačke, ki živijo v skupinah ali imajo prosto gibanje zunaj.
Okužene mačke lahko dolgo časa ne kažejo simptomov, vendar ko se virus aktivira, pogosto opazimo:
Infekcijo potrdimo s hitrim testom iz vzorčka krvi. S testom ugotavljamo prisotnost virusa v krvi in ne protiteles. Test je priporočljiv za vse mačke, posebaj, če kažejo zgoraj omenjne znake in se postavi sum, če so bile prej prostoživeče ali če v dom pripeljete novo muco.
Cepljenje proti FeLV je eden od najpomembnejših ukrepov, ki ga lahko lastniki mačk sprejmejo. Cepivo je na voljo in učinkovito preprečuje okužbo, zato je še posebej pomembno za mačke, ki hodijo ven ali živijo v okolju z drugimi mačkami. Čeprav zdravila za popolno ozdravitev ni, saj je okužba kronična, lahko okužene mačke živijo kakovostno življenje ob ustrezni oskrbi, vključno z zdravljenjem sekundarnih okužb in prilagojeno prehrano.
FIV, poznan tudi kot “mačji HIV”, je še ena virusna okužba, ki prizadene imunski sistem mačke. Čeprav FIV deluje podobno kot FeLV, se prenaša predvsem prek ugrizov in bojev, zato so ogrožene predvsem mačke, ki se pogosto spopadajo z drugimi mačkami. Prenos pa je poleg sline, možen tudi s spolnim kontaktom ter intrauterino preko okužene mame.
Virus po vstopu v telo potuje do najbližjih bezgavk, od koder se razširi na vse ostale telesne bezgavke. Razmnožuje se v belih krvnih celicah (levkociti). Čez nekaj dni ali tednov sledi povišana telesna temperatura in drastičen upad belih krvnih celic. Bolezen naprej lahko napreduje tudi čez več let, ko virus uniči imunski sistem. Ta oslabi do te mere, ko je že najmanjša infekcija, ki zdravi mački, ne povzroča težav, za FIV pozitivne mucke, lahko življenjsko ogrožajoča.
Simptomi FIV so pogosto počasnejši in bolj subtilni, zaradi česar se okužba lahko dolgo časa ne opazi. Med pogostejšimi znaki so:
Tudi FIV testiramo s hitrimi testi.
Trenutno cepiva proti FIV ni, zato je ključna preventiva. Mačke, ki so nosilke virusa, bi morale ostati v notranjih prostorih, da bi se izognile stikom z drugimi mačkami in preprečile prenos okužbe. Še toliko bolj je priporočljiva kastracija, saj se kastrirani mucki manj potepajo in redkeje pretepajo z drugimi mački. Čeprav zdravila za FIV ni, lahko mačke z virusom živijo dolgo ob ustrezni oskrbi in nadzoru sekundarnih okužb.
Zaščita pred obema boleznima se začne z osnovnimi ukrepi:
FeLV in FIV sta resni bolezni, ki lahko močno vplivata na življenje vaše mačke, vendar z ustrezno preventivo in zgodnjo diagnozo okužene mačke lahko živijo kakovostno življenje. Pomembno je redno testiranje, cepljenje in preprečevanje stikov z neznanimi mačkami. Če opazite kakršnekoli simptome ali imate skrb, da bi vaša mačka lahko bila okužena, je obisk pri veterinarju ključnega pomena za zgodnjo diagnozo in načrt zdravljenja.
